ČEŠNJA

Sifra: GRLICA

Sedel sem na vrhu hriba. Danes, jutri in včeraj. S tega vrha se mi je odpiral lep pogled na razgibano pokrajino, ki jo je slikala narava in človeška roka. Dan je bil tako jasen, da se je videlo vse do avstrijskih Alp. Tako mogočne so se zdele. Njihova kapa je bila snežna. Veter je risal brazde na nebo in kiparil z oblaki. Lep dan je bil. Sedel je tam in doživljal trenutkizem. Spodaj v dolini, je na majhen griču stala hiša. Nič posebnega ni bila. Pravzaprav bi tako na oko lahko rekli, da ni bila lepotica med ostalimi betonskimi škatlami. A v mojem srcu je pisala posebne zgodbe. Njena povrhnjica je bila brez fasade. Kljub mladosti, je izgledala precej staro, žalostno. A fasada je samo krinka. Je nekaj, kar prikrije ostale nepravilnosti. Prava lepota se skriva za zidaki. To so stvari, ki so nevidne, a vendar je njihova moč tako velika, da ti vsakič znova naslika nasmeh na obraz, hkrati pa te prežema z velikansko toplino. Njena okna so bila brez rož. Marsikatera druga škatla bi se posmihala ob pogledu na njo. Že slišim svojo babico kako godrnja: »Rože so srce vsake hiše«. Toda rože uvenijo, se posušijo in čez nekaj let sploh ne veš več, katera je bila tista lepotica, ki je hišo naredila dom. Notranjost hiše je bila skopa. Gole, bele stene so s svojo belino požrle vse tegobe tega sveta. Staro, razpadajoče pohištvo je bilo dom brezdomnim stvarem. Okna, ki so bolj kot svetlobo, prepuščala veter in dež, so zrla v svet. V boljši, svetlejši svet. Nosnice mi prepoji vonj po vlagi. Vonj, ki sem ga nekaj časa tako sovražil. Pobegnil bi, če bi imel dovolj poguma in denarja. A bilo je toplo in nikoli samotno. Mavrica je sijala v temnih očeh.

Videl sem dečka, kako se je igral na sadnimi drevesi. Izgledal je tako sproščen, miren, ne zavedajoč se, da življenje niso rdeče češnje. Plezal je na njemu najljubšo češnjo. V objemu njenih krošenj se je počutil varnega. Češnja je bila mlada, v cvetu svoje mladosti. Njene korenine so bile rahle in čisto možno je bilo, da bi jo lahko izkoreninil tok življenja. Njeni listi so bili zelenejši od zelenega. Njeni sadovi pa, sladki in bujni. Zdaj, ko je jesen potrkala na vrata, je češnja mnogo drugačna kot pred leti. Skorjo je načel zob časa. Njene veje so tu in tam polomljene, njeni listi so rjavi in v manjšem številu kot spomladi. Marsikdo bi rekel, da je ta češnja dobra samo še za drva. Toda življenje jo je utrdilo. Njene korenine so mnogo močnejše, globlje in trdnejše kot pred leti. Prestala je mnogo zim, snežnih neurij in poletnih neviht. Nič je ni moralo podreti. Zdaj stoji tam, šibkejša na pogled, a njena moč ostaja skrita očem.

Hodil po zemlji sem naši in se spotaknil ob kamen življenja. Moj vlak je peljal v vse smeri, tudi tiste izven meja. A nikjer nisem našel tako sladkih češenj, kot so rasle na temle drevesu. Prebival sem v vilah, katerim tista hiša ni segla niti do prvega zidaka. A nikjer nisem čutil tega, kar sem ob pogledu na tisto hišo. Vonjal sem arome najprestižnejših nagrad, a vonja po vlagi ni mogla preseči nobena. Zdaj bi stopil v hišo in se oblekel v pajčevino spominov. Ležal bi pod okni in pustil, da dež nežno kaplja po njegovem obrazu. Samo, da bi en dan lahko postal deček s črešnje.

Zvečerilo se je. Postalo je hladno. Bilo je tako prazno in samotno, da si še oblaki niso upali na nebo. Veter je posrkal dobroto iz oči. Jesen je legla v postelje. Sedel je starec, na hladnih tleh. Zgubane roke so čakale, da nebo prekrijejo zvezde. Majhne, svetlikajoče se kresničke upanja. A jih ni bilo. Nebo je bilo zapuščeno. Sključeno telo si je želelo toplih dlani, ki bi podmazale zarjavele podplate in prižgale plamen v pozabljenih srcih. Češnjo bodo podrli in njen les porabili za kurjavo. In vzplamtel bo plamen gorečih spominov, ki se bodo spremenili v majhne iskrice hrepenenja.