DA IZGINIL NE BI

Sifra: KAVA23

poskusi da pustiš vsaj svetlo rumeno
če že ne zlato sled ob poti
vendar ne le tam kjer se sprehajajo psi
po tej zemlji blatni potrosi kupčke zlata
samo ne le ob koncu jeseni
vtakni v krila metulja
svilnate niti kimona najljubše gejše
in ga pusti leteti v svoji pesmi

riši sliko sveta
visoko široko
veliko večjo kot je odprta mavrica
v njej ujeto gracilnost muce ko se igra
plahost srne v skoku gozdne balerine
strah zgubljenega otroka
radost pravične zmage
razsipan zvezdni prah v nasmehu razposajenih devic
razkrito dušo stvari pretočeno skozi magijo besed
ter z njo vrni čas nekoliko nazaj
da bi vse lahko malo bolj spoznali
in morda dlje imeli radi

korakaš v času brez izhoda
se pelješ k cilju brez smisla
k zlati rimi brezsmrtni
s pisalom uperjenim v onstran možnega
kot pogled starega pesnika v najdražjo muzo
in izginjaš za vsak dober stih
prepričan da izginjaš da izginil ne bi

bodi uglaševalec okusa vsem
ki so jim ušesa
na poceni strune naštimali
in prepusti se vsemodri tišini
ki do bolečin grizlja ustnice
v ustvarjalni temi

kaj ko jezik otrpne
stari zlati stih pred očmi rjavi
te muza čisto pozabi
pusti le mraz pobere pomladi
osramoti ponosni navdih
zapusti ti strahove pred prazno rimo
tebe z dodobra izpranim pogledom
na ogorele strani zgubljenih dnevnikov
in ti le izjemoma

šele proti koncu noči dovoli
da razbiješ stekleničko brezsmiselnega pričakovanja
v navdih nad novo pesnitvijo
ne predolgo ne prekratko enostavno
kot v stekleni flaši brodolomca ujet zadnji izdih
ki so ga prinesli stari vetrovi

kaj pa če pesem že obstaja
a ti si izginjal za vsak njen stih
prepričan da izginjaš da izginil ne bi