IMstori
Berete
KRVAVA DOLINA
1

KRVAVA DOLINA

Sifra: VIETNAM

Nagrmaden božič
Slavljenka devica orleanska
Sneg na havajih
Nadoknadimo izgubljeno,
Je dejal kralj fičfirič
Divji lasje na razmršeni glavi
Ali razmršeni lasje na divji glavi
Eno kot drugo je držalo
Za priletno gospo grofovskega videza,
Le da se sama tega ni zavedala
Letom navkljub je bila v srcu
Še vedno nepremagljiva šestnajstletnica.

Šestnajstletnica, ki je uživala
Vsak delček sekunde v
Na novo podarjenem življenju.
Bilo je enkratno in neponovljivo.
Vsak dih bližajoče se zime
Je bil poživljajoč.

Kje je bila tašča?
V kašči, seveda.
Preštevala je zrna pšenice
In molila,
Da bi jih bilo dovolj do božiča.
Kaj pa potem?
Potem se je izgubil med preštevanjem.

Ozaljšala je mizo
Hiša je dišala po
nageljnovih žbicah in cimetu
čokoladni medenjaki
so se bleščali na pekaču.
Pospravila jih je
V božično kovinsko škatlo,
Kjer bodo počakali do miklavža.

5. december:
Miklavž prihaja, juhej
Otroci so zvečer nastavili
Vsak svoj krožnik na mizo.
Oči so sijale v velikem pričakovanju.

Ampak miklavža ni bilo.
Namesto njegovega spremstva
So po ulicah mesta
Pripeljali tanki,
Vojaška oklepna vozila,
Trušč je bil neznosen.
Gospodinje so zapirale
Polknice na oknih
In se križale.
Ali bodo jezusa še enkrat križali?
Vse je kazalo na to.

Za tanki se je zvrstila
Pehota vojakov.
Njihove puške so bile nabite,
Čeprav nikomur ni bilo jasno,
Na koga bodo streljali.

Nebo je bilo sivo
Hladno jutro decembra 2036.
Pričetek vojne.
Prejšnji večer so povedali v poročilih,
Da je amerika napadla evropo.
Evropo – srce zgodovine človeštva.
Starodavno kraljico,
Katere prebivalci
So ji vzklikali vsako leto
Ob rojstnem dnevu.

Kaj se bo zgodilo z njimi?
Izgubili bodo domove,
Svobodo,
In marsikateri tudi življenje.

Cerkve so se počasi polnile
S prebežniki, beguncev je bilo veliko.
S popotnimi culami na ramenih
In vrečkami s hrano v rokah
So zapuščali stolpnice in hiše v mestih.

Priletela so sivo zelena letala,
Bombniki z okroglimi trupi
Odjeknile so eksplozije
Odvrženih bomb.

Nista še umrli hirošima in nagasaki
V človeškem spominu,
Že so znova topničarji
Streljali po mestih in vaseh,
Obljudenih zaselkih,
Na živali in ljudi.

Nihče se ni rešil
Nobeno novo bitje
Ni bilo zaplojeno

Utihnile so ptice v višavah,
Smrdljivi dim
Je napolnil krvavo dolino.

Iz neke krtine
Je prilezla kača
Mrzle luskine na njeni koži
So se črno svetile
V popoldanskem soncu.
Vročina je bila neznosna.
Globokoo doli, pod zemljo,
V zajčji luknji
Je grulil golob.

Objokoval je poginulo samičko,
Zvesto spremljevalko
Skupaj sta spletala gnezdo
Za jajčeca,
Iz katerih bi se morali
Zvaliti mladi golobčki.

A to poletje,
Podmladka ne bo.
Gnezda so zapuščeno
Zevala iz napuščev.
Zdelo se je,
Kot da je življenje
Povsod ugasnilo.

Pričelo se je spomladansko deževje
Kolovozi in ceste
So se pogrezale v blato.
Sivo zeleno rjave brazde
So kazale,
Da je tod nekoč živel človek.

Požgane vasi
So črno kukale iz kotlin,
Samo gore so še vedno nepremično,
Porasle z zelenjem,
Zrle v nebo.

(1) Comments

Dodaj odgovor

0:00
0:00