Sifra: VIETNAM
l.
pripovedovalec:
nekatere mrazi,
druge hladi;
nekaterim se svetli,
druge razsvetli;
nekateri so žalostni
drugim se vedno smeji; (se prikloni in umakne)
»kje je čarovnica?« se zasliši mlad glasek iz neba.
»kaj, kdo je to?« se sliši z zemlje dna.
»to sem jaz, kupi’d«
»kaj bi rad, kupi’dek?«
»rad bi dol na zemljo, pa me oče ne pusti…«
»ampak, zakaj hočeš na zemljo? Ti v nebesih prijetno ni?«
»že že, ampak rad bi na zemljo, med ljudi,
Da končno ljubil bi se,
Kot to počno zemljani vsi.«
Glas na zemlji utihne, prižgejo se modre, zelene in rumene luči.
Po odru se sprehaja moška postava v beli halji:
»kupi’d, oj, kupi’d, kje se skrivaš?
Puščica mora na zemeljsko veliko vodo’ poleteti
In za zalega mornarja deklici na obali srce vneti…
Mornar vesla v čolničku že celih deset dni
In še vedno znane, sebi ljube obale videl ni.
Pohiti, kupi’d, preden deklica v temo se potopi!«
Sliši se hrušč in trušč,
Na oder se v mavrično svetlobo mlad fantič prikotali
V beli tuniki z zlatim pasom in lokom v rokah;
Čez ramena mu tulec z zlatimi puščicami visi:
»ne že zopet, oče. Sit sem streljanja na smešne in čudne ljudi,
Da se potem zapletejo v mreže ljubezenskih dni.
Hočem dol na zemljo!
Sam bi rad občutil ljubezni boli in skrbi,
Tukaj na nebu pa naj me kateri mlad zemljan nadomesti.«
Pripravi lok in puščico.
»prav,« mu reče oče.
»jutri zjutraj, preden sonce svoj voz vpreže,
Se naslikaj pred vrati njegove hiše veže,
Lepo ga pozdravi v mojem imenu, zlezi na voz
In prosi, da te vzame s sabo na vzhod,
Kjer je dani’ca doma.
Ona te bo vzela pod svoj krov – za dve leti in pol.
Če v tem času skusiš ljubezen – brez svoje puščice pomoči,
Lahko ostaneš do konca življenja na zemljici.
Ako pa, ljubezni ne spoznaš,
Zmoliš svoj zadnji očenaš, in se vrneš na nebo, služit kot kupido’.«
Moška postava zapusti oder, ugasnejo se luči.
ll.
oder je osvetljen z temno modro lučjo.
Kupi’d se sprehaja po odru, pogovarja se sam s sabo.
»ho, dve leti in pol…takrat že odrasel mladenič bom.
Lepa deklica se brez moje puščice vame zaljubila bo,
Če drugače ne bo šlo, vzamem jo s sabo v nebo.
Kaj mi pa manjka?
Sem mlad, lep in pameten zadosti,
Da očetu jo znam zagosti.
Ha, ha, drugega kupi’da naj najde si,
Današnji čez slabo urico proti zemlji pohiti.
Še malo, pa se sonce bo zbudilo,
Paziti moram, da me njegovi žarki ne oplazijo,
Saj bolelo bi me in skelelo, in pel bi več ne vese’lo.«
Kupi’d sede na rob odra, luči ugasnejo.
lll.
Na oder stopi orjaška moška postava oblečena v zla’to.
Prižge se rumeno rdeča luč, osvetli kočijo na odru.
Zlato sonce – moška postava je sonce – hoče vpreči kočijo,
Ko predenj skoči kupi’d:
»pozdravljeno, sonce, kralj nad kralji, ki sveto zemljo osvetljuješ dan na dan.
Še preden voz zaprežeš, te prosim, na mojega očeta priprošnjo,
Vzemi me s seboj, na vzhod,
Kjer je dani’ca doma, da zemljo okusim še jaz.«
»potem pa kar, hop hop, skoči na voz, kupi’d,
Da vzhoda mojega ne zamudiva.«
To rekoč, sonce vpreže voz, naredi nekaj krogov po odru,
Luč medtem se v rumeno počasi prelevi.
lV.
V ozadju odra, hiša. Vrata se odprejo, ven stopi ženica srednjih let, oblečena v modro in srebrno. V rokah drži paličico s srebrno zvezdo.
»oj, dani’ca, lepa moja kraljica. Zopet se dan je naredil in glej, nisem sam.
Gosta sem pripeljal ti, da pod krov ga vzameš ti. Zemljo, pravi, si želi spoznati
In z njo ljubezenske reči.«
Kupi’d skoči z voza, seže v roko dani’ci:
»je oče mi dejal, da pri tebi našel bom stan za leti dve in pol, da ljudi spoznam in morda še kaj.«
Dani’ca ga objame:
»dobrodošel bodi v mojem domovanju, kupi’d. vidim, da lok in puščice pustil si doma.«
»tukaj jih ne potrebujem, z ljubeznijo postregla mi bo zemeljska gospa.«
Skupaj izgineta skozi vrata.
Sonce skupaj z vozom zapusti oder, ki ga zagrne tema’.
V.
Zasliši se mila glasba, prižgejo se temno modre luči. Po odru se po travi sprehaja deklica kupi’dove starosti, v rdeči obleki z rožnato ruto na glavi, izpod katere silijo zlati kodri.
Vzdihuje, medtem, ko hodi:
»ah, kako rada bi zopet na nebu bila, a me je oče mesec semkaj poslal, ker zamudila svojega si’ja sem čas in, »kazen mora biti vzgojna«, je dejal.
V ozadju odra zagleda hišna vrata.
»kaj pa je to? Vrata? Saj to je hiša. Gotovo v njej prebiva nekdo. Kar potrkam, pa prosim, da me vzamejo pod krov.«
Sliši se trkanje, vrata se odpro, ven stopi dani’ca.
»dober večer, draga gospa,« glasno pozdravi zvezdica zaspanka.
»ššššš, ne moti spanja gosta mojega. Po kaj si prišla?«
»ah, dobra gospa, nimam prenočišča, pa tudi v želodčku mi kruli, tako da prosila bi vas za vaš blagoslov in za sprejetje pod krov.«
Skupaj stopita skozi vrata, zastor pade.
Vl.
Dnevna soba, na sredi miza s tremi stoli, ob levi in desni strani po ena postelja, nasproti kavč. Na levi postelji leži kupi’d.
»pssst,« položi prst na usta dani’ca, previdno odmakne stol in sedeta.
»kdo pa je ta gost, ki spi na tvoji postelji?« vpraša zvezdica zaspanka
»zdi se, da nima potez zemljana.«
»o, kako smo radovedni! A nisi rekla, da si še tešča od jutra?«
Dani’ca postavi na mizo poln krožnik.
»danes smo jedli piščančjo obaro. Dobra za dušo in telo. Izvoli. Samo, kruha je zmanjkalo. Je kupi’d dober jedec, hehehe.«
»ampak, kaj kupi’d ne bi moral biti na nebu in skrbeti za ljubezen med ljudmi?«
Zvezdica zaspanka slastno je’.
»pssst, da ga ne zbudiš, je utrujen od poti. Zjutraj ga je sonce pripeljalo, ker išče ljubezen na zemlji. Sicer pa, dobrodošla v mojem domovanju, lahko ostaneš kolikor časa želiš. kupi’d bo gotovo vesel tvoje družbe.«
»oh,« sramežljivo zardi zvezdica zaspanka
»no, saj, prav čeden fante’, moram reči.«
Obriše si usta s prtičkom in se zahvali za večerjo.
Luči ugasnejo.
Vll.
Scena na odru se spremeni, lahko vidimo zelen travnik, luči se spreminjajo od temno modre do rdeče, oranžne, rumene in nazaj, nekaj minut, ponazarjajo dneve, ki minevajo. Na koncu obstanejo na rdečo rumeni, sončni vzhod.
Na travniku sedita kupi’d in zvezdica zaspanka.
»veš, kupi’d,« pravi zvezdica »danes se bom morala posloviti in se vrniti na svoj dom na nebu. Oče mesec bo prišel po’me, saj se je iztekla vzgojna kazen, ki mi jo je predpisal, in ki sem jo morala odslužiti na zemlji.«
»ne veš, zvezdica zaspanka, kako si polepšala moje bivanje med zemljani. Spoznal sem, da ljubezen meni samemu ni usojena. Rojen sem za to, da širim ljubezen med ljudmi. Sem pa hvaležen tvojemu očetu mesecu, da mi je postavil tebe na pot. Postala si moja prijateljica in to je res velika ljubezen, ki je brez tebe ne bi okusil in doživel. Tudi jaz se bom vrnil na nebo, otresel prah s svojega loka in tulca s puščicami ter vsak večer čakal, da se nasnujejo zvezde na nebu, med katerimi boš ti sijala samo zame.«
Vstaneta, se objameta in kupi’d poljubi zvezdico na čelo. Zastor pade.
Zelo lepo napisano