MALI HEROJ SURI (monodrama za otroke)

Sifra: KAVA23

Maja je komaj začela hoditi v šolo. Mizica in dva stolčka v njeni sobici. Ona sedi na enem z lutkico v rokah, ki jo ujčka in razvaja ter češe … na drugem sedi njen »veliki« medo.

Oh, joj, kdaj bo že enkrat konec te šole? Da končno povem vse do konca, dokler me je volja, ker tako seveč neda. Vedno samo neke naloge in samo: »naredi to, dokončaj uno«. Šele tedaj, ko mami pregleda vse zvezke: in une »ta prave« pa še vse tiste, ki so samo za vajo in šele potem odide k sosedi na »eno kavico sklepetom«. Šele tedaj si tudi jaz lahko oddahnem. Človek se mora mal’ pogovoriti z nekom: o »življenju« in o vsem kaj se dogaja.

Poslušaj me (dvigne lutkico mal višje), ti si moja lutkica, ampak nisi moja prijateljica, a razumeš? Moja prijateljica je Mojca. Midve se najbolje razumeva, ker imava podobni imeni… Sploh nista dolgi in lahko si ju zapomniš in iz njijusestaviš pesmice: Maja, Maja… Mojca, Mojca. Dobro, malo drugače je, a je tudi ona malo drugačna, pa njena mami tudi. Pravi, da sta tudi ona in njena mami prijateljice. A to nemore biti res, ker so prijateljice enako velike, kot si ti sama velika. In še nekaj ti bom povedala: Mojco njena mami preveč razvaja. Mislim, lepo je, če koga razvajaš, tako kot jaz tebe, sedaj, recimo … (in jo še bolj privije k sebi), ne smeš pa preveč. In ona pretirava. In dovoli ji, da zvečer dolgo gleda televizijo, tudi po večerji, pa je potem tako zaspana v šoli, celo na urah. Kako si bo potem vse zapomnila in se vsega naučila?

Poglej: če greš spat točno, potem sna ne zamudiš in vse gre lepo naprej. Samo za to moraš imeti mamo, da te zvečer na to spomni. Tudi če včasih zavpije: »Gremo, gremo, čas je za posteljo!«… In tudi, če se včasih jezim, vem, da je to naredila, ker me ima rada. Tudi če je glasna.

Le ne vem, koga ima bolj rada, mene ali atija. Meni pove, da me imazelooo rada,njemu pa teganikoli ne reče. Mislim, ne govori mu tako, da se to tudi sliši. V bistvu mislim, da ga zares ima zelo rada prav zato, ker mu tega ne govori kot v filmih.Sam to na filmu ni prava ljubezen, tam se samo »ljubezensko govori«. Ah, veš, tamv filmih ni nič pravo. Ni kri, če jo vidiš. In sploh te tam nič neboli, če se ti kaj zgodi ali če ti kaj pade na nogo, a ti si igralka. Jaz nikoli ne bom hotela biti igralka, ker je to zelo nerodno. In moraš se poljubljati z fanti in to na usta, ampak neveš, ali si oni umivajo zobe. In tudi če tam v filmu, kak igralec zboli, potem se ti moraš obleči kot fant.

Jaz hočem biti frizerka, in ko boš ti velika, ti bom pobarvala lase. V roza barvo, najlepšo. Če hočeš, seveda (ha, ha ha, se smeji lutki in ji ovija lase na svoje prstke in se vrti na stolčku). Frizerke imajolepši avto od mojega atija in si lahko vsak dan menjavajo pričesko. Koliko hočeš pričesk! A mami včasih pove, da je njena frizerka: stokrat manj šole učila od mojega atija! In to mi je tudi zelo všeč.

In tudi tebe bom ostrigla od glave do  »pameti«(se obrne proti medvedku).Ja, ja do pameti. Vem jaz ta pamet je zelo pomembna. Samo, nikogar ne moreš naučiti »pameti«. Razen v šoli. Zato moraš tam poslušat in poslušat. A znanje potem tam prihaja skozi ušesa. In zato moraš, ko se kopaš, da potrpiš, ko ti umivajo ušesa. Če se to ne zgodi, si »gotof«. Dobro, dokler si mala, čisto mala (spušča vse nižje in nižje rokico proti tlom). Tedaj lahko s temi ušesi počneš marsikaj, a ko si velik, ko greš v šolo, potem se več to ne da. Še dobro, da to znajo vse mame in da so jim to povedale njihove mame od vseh mam. Kako bi sepotem jaz toliko tega naučila v šoli. Še, ko pomislim, da prej nisem nič vedela,a kako sedaj znam vse! V šoli je samo toliko drugače, da moraš, kaj znaš tudi povedati. A postaja vse težje in težje.

A moj prijatelj Suri prav to zelo dobro zna, ko se sešteva, ne moreš ga ustaviti. Vidiš in Surija in njegove mame in atija nihče ni mogel ustaviti. A prišli so od daleč iz neke zemlje »države«. Morali so ven iz te zemlje »države« ali jeto težko razumeti. Ker zemlja je tako, kako biti to pojasnila, tam kjer se živi in kjer rastejo drevesa. Samo v vsaki »državi« je drugačna zemlja. Tam pri Suriju na njihovih drevesih, ki so drugačne in drugače tam rastejo, tako da nanjih oni berejo dateljne, razumeš? In Suri jih je tam nabral in prinesel tukaj in jih je delil za rojstni dan namesto bonbon. A ko je prišel, je Suri bil res čuden. Nič ni znal. Karkoli ga je učiteljica vprašala, nič ni vedel,a bil je večji od vseh nas. Janez iz našega bloka pravi, da je Suri toliko velik, da bi moral v tretji razred. Ker pa še nezna jezika, mora najprej k nam..

Jaz v bistvu sprva nisem imela rada Surija, ker smo vse morali ponavljati zaradi njega… stokrat. Učiteljica samo dvigne glas: a bomo še enkrat, da se tudi naš novi prijatelj nauči… Do sedaj bi se morda že vseh črk naučili, mi pa zaradi njega ne moremo. A drugače sploh ni  slab in je celo boljši od naših fantov. On me še niti enkrat ni potegnil za lase. In ko tečemo vsi skupaj, se on nikoli ne preriva, a večji je in močnejši od nas. In Janez pravi, da se on sploh ne kliče Suri, ampak, da sem jaz to narobe razumela, koje rekel: »Adam fromSuria«. In da sem jaz, ej, poslušaj ti to, jaz kriva, ker ga sedaj vsi napačno kličejo Suri. A Suri se nič ne jezi za to. In vsi ga tako kličejo in on samo prikima, ko to sliši. A Janez naj govori, kaj hoče. Vem za kaj on nima rad Surija: ker mu je, ko so mu enkrat dovolili, da igra nogomet z našimi fanti, Suri porinil žogo med nogami. In potem tega fantje nimajo radi in se zaradi neumnosti kregajo in so potem tako smešni. In ko smo mi deklice v bližini, izvajajo razne norčijesamo, da bi se jim smejale. Kdo bi to razumel? Ti si Medo tako velik, pa še fant si: a ti to razumeš? No, povej? (malo porine medvedka, da bi se ta le premaknil, kaj »povedal«). Ah, seveda, kdo bi njih lahko razumel, nasploh (samo mahne z rokico).

Le ta Mojca me nervira, ker me stalno draži zaSurija. A stokrat sem ji povedala, da mi ni niti lep. Nima niti dolgih las. A je tako? Dobro, pa ni on deklica, da mora imeti dolgih las, da bi bil lep. A ni tako? Kot ti lutkica moja (z glavničkom gre skozi lase lutkice in jo nežno stisne k obrazu). Kaj jaz to govorim, pa on mi niti enkrat do sedaj ni rekel, da sem jaz lepa. Samo ko pomislim:boljše je, da se ne poročim. Ker če ni niti on meni zelo lep, potem mi bo postalo  dolgočasno, da mu stalno kuham. Ah nič več o tem,ne bomo se pogovarjali, ker se o tem ne pogovarja. To samo ta moja nora Mojca, nekaj. Alijaz se niti ne bi mogla poročiti zanj, ker so nam všeč drugačne stvari: on ima rad dateljne, jaz pa bonbone. Dobro sladki so mi tudi dateljni, kdaj pa kdaj. Tako si »izmišljujem«,  a ko si kaj izmišljuješ je vse lepše. Drugače je to, če kaj vidiš »z očesom« − to lahko vsak, a ko čutiš, a ne veš, kaj je to, alepo ti je− to je potem ljubezen. Ali je to domišljija? Ne vem. Vendar domišljija zna vse pojasniti in tam je vse tako, kakor treba in vse je pravično.

Veš to, kar me Mojca draži za Surija, to ni pravično. A ti sploh veš, kaj je to, ko nekaj ni pravično (si prekriža nogice)? To, kosem rekla, da nisem pojedla vseh kolačkov iz škatle. A mami mi ni verjela. A jaz sem vsaj tri polne žepe dala sošolcu, ki ima kužka.

Ooo …  Vem, to se že trikrat govorila, a zelo je pomembno. (Izbulji očke koliko more, da bi privlekla polno pozornost). Vendar to pa ni bil navaden kužek, ki bi se z njim lahko igral, ampak nevaren ogromen pes. Jezik mu je bil dvakrat večji od njegove glave in nikakor ga ni mogel celega spraviti v usta. A usta je imel grozna, vsa scefrana in polna zob. Grozno, grozno. In potem je tapes pobegnilod doma in z verigo krenil na nas. Hotel nas je vse požreti. Tedaj sem začutila, da zares imamsrčeka in čisto malo je manjkalo, da biskočiliz mene. Vsi otroci smo samo kričali, bežali, jokali. Posebej deklice, a tudi vsi fantje, celo oni ta večji. Oni ne znajo z velikimi psi, ker imajo majhne kužke. A kužki so samo za igranje in za v stanovanje. In, če so se fantje s temi kužki igrali to ni bilo nič posebnega. Spet so se samo napihovali a nič niso vedeli: morda to, da psi lajajo a mačke smrčijo in grebejo. Pa kaj oni vedo, samo, da igrajo te nove, hitre igrice. A je to kaj? Kaj oni vejo, kaj je to pogum? Tekmujejo, kdo jebolj pogumen tako, da vidijo, kdo se sme dotakniti žive ose. A osa je toliko manjša od psa. Janez se važil, kakoje pogumen, tako ker je odpiral oči, ko se je kopal, ko mu je mami umivala lase. In jaz mu celo verjela! Trapa! Da veš, lutkica moja (obrača se lutki in maje z glavo) punčke morajo biti zelo (in še povzdigne prstek) pozorne na to, kaj jim govorijo fantje. Oni se preveč bahajo in sploh pretiravajo. A veliki psi so toliko večji od kužkov in oni se uporabljajo za strašenje! Ta mala sosedova, ki že tri mesece nima plenic, se toliko ustrašila, da se je tedaj polulala.

In jaz sem se takoj ustavila in nisem mogla premakniti niti rok niti nog. In ta pes menda ve,kdo se bolj ustraši in potem napada najslabšega. To je bilo nekaj tako strašnega kot tisti volk iz knjige. Samo on je bil samo narisan in z dolgo dlako, a ta ni imel dlak. Zato je še hitrejše tekel prav na nas, oziroma name. Tedaj mi je bilo najhujše v življenju. Tako sem se ustrašila, da sem zamižala od strahu. A ne, nisem povsem, kako bi drugače vse to videla. Ker tedaj je pritekel Suri. Sploh seni ustrašil, a tudi on je otrok. A pes je bil ogromen, a Suri je stal pred psom. In ker je on fant, sploh se ni premaknil. On sam pred ogromnim psom. A otroci so še naprej samo kričali in se jokali, ker ni bilo niti enega starša, da bi pomagal. Samo Suri. Sploh ne vem, kako to, da on ve, kako se dela z velikimi psi, ker oni doma nimajo niti kužka. A on je samo stisnil roke zraven telesa in ostro gledal psa samo v oči. A kako to in zakaj,ne vem, vem samo, da se je veliki pes naenkrat ustavil, nič več lajal in ni škripal z zobmi. Nič, samo začel je cviliti in se ovijati okrog svojega repa kot kakšen ogromen kužek. Kotda je čisto pozabil, kako hud je bil maloprej. A Suri se ni niti premaknil, ampak je še zmeraj samo tako ostro gledal proti psu in nekaj nerazumljivega govoril » suu … suu«. To je menda znal neko besedo, ki jo razumejo tudi hudi psi.

In v tem času je pritekel tudi gospodar tega psa in bil vsaj toliko jezen, kot je bil njegov pas prej. Verjetno je in pes postal tako hud, ker je pri takšnem človeku živel. Jaz sem sedaj gledala samo svojega junaka Surija. Hotela sem mu nekaj povedati, a me je bilo sram. Kaj bi potem rekle punčke. Ali on je z istim takim pogledom gledal mene in vem, da je vse razumel. Ostali fantje so se prej samo važili in govorili neumnosti: da je Suri iz drugega naroda in da skoraj nič ne zna. A ko je hudo, ni pomembno, iz katerega naroda si, ampak kaj znaš in kaj narediš. In Suri je dejansko nekaj naredil in to, kar je bilo zelo nevarno. In to zaradi mene. Moj heroj Suri.