Sifra: VIETNAM
I.
Sedela sva na preprogi pred na široko odprtimi vrati terase.
Oče, po rodu Grk, je ljubil vse, kar je bilo eksotično. Tako je bila ta velika, svetla dnevna soba opremljena samo z živo pisanimi, ročno izdelanimi preprogami iz Irana, okrasnimi blazinami vseh velikosti in tremi nizkimi mizicami, posejanimi tu in tam po sobi, kakor marjetice, ki so rasle zunaj na travniku. Ob stenah pa so stali in kraljevali umetelno izrezljani predalniki iz sandalovine, ki so prispeli vse do Louvra iz Indije.
Minilo je že nekaj let, odkar je mati, rojena v Louvru, odšla po svoje. Ni mogla več prenašati očetovega narcisizma in vase zagledanosti.
Bil je vse prej kot prijazen, vedno se je moralo zgoditi tako, kot je on želel.
Tudi z mano ni ravnal drugače.
Ko je mati odšla, sem ravno zaključeval četrti letnik prestižne pariške gimnazije
In bil sem globoko prizadet, saj se mojega maturantskega plesa nista udeležila niti mati, niti oče. Maturo sem kljub razkolu v družini opravil z odliko in po očetovi zapovedi sem pričel obiskovati fakulteto za arhitekturo in vizualne umetnosti, šel sem po očetovih stopinjah.
Sanjal sem o velikih projektih, ki jih bom uresničil, o bom končal študij.
V mojih žilah je plala modra kri umetnika, moja strast je bilo kiparjenje.
V očetovi veliki hiši, ki je bila po odhodu matere tako strašno prazna, sem imel v pritličju svoj atelje, kjer so nastajali kipi in skulpture iz moje domišljije:
čarovniki, zgodovinske osebnosti, v ustvarjanju sem utapljal svojo žalost.
Oče ni znal ceniti umetnika v sinu. Bil je odličen gradbeni inženir, to je bilo pa tudi vse.
Res je, dosegel je veliko, vendar, jaz bi rekel, daje za osebni uspeh šel preko trupel.
II.
Čas je mineval, zaključil sem prvi, nato drugi letnik, pisalo se je leto 1998, ko je oče naznanil, da se bova za nekaj časa preselila v Argentino, v Buenos Aires, ker so mu ponudili obsežno in zahtevno arhitekturno delo konstrukcije mosta, katerega načrt je izdelal takrat svetovno znan in pomemben španski arhitekt
Santiago CalatravaValls, gradbeni inženir, kipar in slikar, rojen leta 1951, znan po gradnji umetniških vrtljivih mostov, ki jih podpira en edini ogromen jambor na sredini.
Most se bo imenoval »Puente de la mujer«, Ženski most, povezoval pa bo levi in desni breg reke Rio de la Plata, v Buenos Airesu, v pristanišču Madero, kjer je večina ulic nosilo imena znanih in manj znanih žensk, od tukaj tudi ime mosta.
Namenjen bo pešcem, zatorej zelo nizek, nihajni in vrtljiv, lahko se bo zavrtel za 90 stopinj, in s tem omogočil vodnemu prometu, da pluje mimo, na levem in desnem bregu pa bosta dve ključni, statični točki mosta, s katerima bo le-ta povezan.
Podoben most je Calatrava že zgradil, leta 1992 v Sevilji v Španiji, imenovan
»Puente de Alamillo«.
Gradnja mostu naj bi se pričela v aprilu, 1998, otvoritev pa naj bi se izvršila tri leta kasneje 2001, tudi v aprilu, natančneje 22. aprila, na svetovni dan Zemlje,
ko se spominjamo našega planeta.
III.
Zvonjenje telefona me je vrglo iz razmišljanja v sedanjost.
»Ja, tukaj je,« sem slišal očeta odgovoriti.
»Nikolas,« me je poklical, »zate je.«
Bila je mati.
»Kaj praviš, Niki, ali bi šel z mano naslednji teden v Avstrijo? V Salzburg. Čudovito, zgodovinsko zelo bogato mesto, moraš ga videti. Povabili so me na predstavitev mojega romana, ki je izšel pri njihovi založbi preveden v nemški jezik.«
Najprej sem ji čestital za njen uspeh glede romana, mislim, da je šlo za
avtobiografijo nekega umetnika, rojenega v Avstriji, to leto, 1998, pa so praznovali stoletnico njegovega rojstva, nato pa sem si vzel čas za premislek.
»Ne vem, mama, kako bom s časom. Pravkar zaključujem pomembno, obsežno nalogo za študij in bi rad čimprej končal, z očetom potujeva že čez dva meseca, pa imam še veliko dela.«
»Saj res, Buenos Aires, ne? Oh, kako vama zavidam. Če bi bila z očetom, Frankom, bi zagotovo pobrala šila in kopita skupaj z vama.«
Vzdihnila je.
»Prav. Sporoči mi do petka, kako se boš odločil, da lahko rezerviram let.«
»Te pokličem,« sem dejal in odložil.
Oče me je vprašujoče pogledal.
»In?«
»Nič posebnega. Vabi me v Salzburg, pa ne vem, dela za projektno nalogo imam še veliko,…«
»Pojdi vendar. Potovanje je lahko precej poučno, lahko si vzameš čas za ogled avstrijske arhitekture.
Salzburg, ne samo, da slovi kot rojstno mesto Mozarta, je znano tudi po sojih rudnikih soli, po katerih je dobilo ime, in, nenazadnje po svojem slikovitem srednjeveškem kraju, ki se razteza po desnem bregu reke Salzach.«
IV.
Odločil sem se v hipu. Vraga, če se ne bom sedaj zabaval in potoval po svetu, se bom postaral brez da bi uresničil svoje sanje. Poleg tega, lahko najdem več kot samo eno ali dve ideji za moj projekt.
Ko se vrnem iz Salzburga, bom imel točno en mesec časa za delo, nato pa via, letim za Argentino.
Še isti večer sem klical mamo in ji sporočil svojo odločitev.
Zelo lepo.