Sifra: ASTRA 66
Leva in desna se spogledata. Točno opoldne, ko ona pred svoje okence na sredini postavi napis Zaprto in začne oblačiti plašč. Če bi imeli čas, bi jo opazovali, kako v zadregi zapenja gumbe in se jima bedasto nasmiha. Preden se posvetita naslednjim strankam, si razdelita dolg vzdih. Ko spet dvigneta glavi, je ni več. Zadnja pride, prva odide. Polovični delovni čas, piše v odločbi.
A danes ji zgodnjega odhoda ne gre zavidati. Zunaj je nevihta. Oblaki bruhajo iz sivih trebuhov. Reka narašča. Polovična čaka in opazuje. Še malo, pa se bo voda dvignila prav do oken kavarne, kjer ljudje pijejo kavo, kot da ne bodo nikoli umrli. Vse te brezbrižne in brezbožne bo odneslo, jih utopilo med algami in srebrnimi ribicami, ki bodo priplavale skozi okna in drsele mimo njihovih belih obrazov. Na kamnitem mostu so vzniknili pisani dežniki in se v ostrem pišu zazibali nad glavami kot narobe obrnjeni čolnički. Ona hodi med njimi počasi, prezirljivo. Dostojanstvo, je rekla njena terapevtka. Treba je ohraniti dostojanstvo. Njen dežnik je velik in rdeč kot makov cvet. Danes je devetnajsti april, na ta dan je umrl. Grozno je umreti v času brstenja. April. Beseda se razpoči v ustih kot mlado steblo, pijano od zelenega soka. Obiskala bo njegov grob.
Od prodajalke vijolic kupi šopek in ga spravi v nahrbnik. Vedno jim je poklanjal šopke vijolic. Skromen šopek za skromno dekle. Mladi ženi, nato hčeri in nazadnje njej, svoji vnukinji, ki je do smrti skrbela zanj. Prodajalko vijolic bi oropala. Iz zgubanih rok bi ji iztrgala vse šopke in jih zagnala v reko. Vso to skromnost.
Na mostu razmišlja o levi in desni. Tako dolgo sta vrtali vanjo, da jima je povedala. Na koncu je samo eno vprašanje ostalo neizgovorjeno, kočljivo, toda ključno: katero so ji vzeli? Levo, desno, obe? Kadar vstane, jo prežarči pogled, usmerjen v njeno oprsje. Tega niste dolžni nikomur razlagati, je rekla terapevtka, a kasneje. Ona je lepo vzgojena. Odgovôri, če se te vpraša, so ji šepetali na uho.
Polovična opazi množico, ki se zbira na mostu. Z makovim cvetom nad glavo se prerine naprej in vidi. Na kamniti ograji sedi dekle. Z nogami binglja nad naraslo gladino daleč spodaj, z rokami se opira ob moker kamen, kot da zbira pogum. „Glej, kaj dela,“ je slišati iz temne gruče. Dekle je v svojem svetu, nepremično strmi navzdol. Polovična stopi naprej in se narahlo dotakne njene rame. Dekle se začudeno obrne. Po laseh in obrazu ji teče voda. Iz množice se izvije pričakujoč vzdih.
„Kaj bi radi?“ vpraša dekle in jo začudeno gleda.
„Pomagajte mi,“ zamrmra Polovična. To je pri dediju vedno delovalo. Ob krivicah, ki jih je doživljala v šoli in kasneje v službi, je vzcvetel kot črni trn pod oknom drage pokojnice. Za kratek čas je pozabil na svoje slepe oči in tresoče se roke. Nasmeh črnega trna. Beli cvetovi zanjo, trni za
vse druge. Egoiste. Kljub nežnim letom je bila često utrujena, saj je morala nenehno dokazovati, da ne spada med tiste druge. Hlinjena nesrečnost je sčasoma prirasla nanjo kot druga koža.
„Kaj bi radi?“ ponovi dekle, se lahkotno zavihti z mostu in pristane na trdnih tleh, neslišno kot na mačjih tačkah. Dežniki, stisnjeni v polkrog, razočarano mrmrajo in se počasi razhajajo. Njihovi lastniki se kradoma ozirajo v upanju, da predstave še ni konec. Zastonj so tako dolgo čakali na dežju. Vsa ta agonija, kot dolg seks brez orgazma.
„Kako potem?“ vedro vpraša dekle. „Greva na kavo?“
Polovična prikima.
„No, kaj vas muči?“ vpraša dekle nad kadečima se skodelicama. Polovična začne pripovedovati. Govori in se ne more ustaviti.
Pripoveduje ji o svoji družini, zaznamovani s hudo boleznijo, o dediju, za katerega je skrbela, pa o levi in desni, ki jo slačita s pogledi. V uteho ji je misel, da tudi onidve nista celi. Tudi njima nekaj manjka, samo da se to nikjer ne vidi.
Za hip premolkne. Dež je ponehal, na pločnik pada poševen sončni žarek. Ne ve, kako dolgo sta sedeli, govorila pa je samo ona.
„Kaj pa vi?“ vpraša osramočena, toda spokojna. Potešena.
„Nič.“ Dekle skomigne z rameni. „Obožujem dež. Vsi pravijo, da sem malo čez les. Ko dežuje, posedam po mostovih in parkih in si izmišljujem pesmi. Vam povem eno?
„Prosim.“
Dekle začne strastno recitirati. Iz nje bruhajo verzi.
Pri zadnjih se ji zatrese glas:
„Steklene kresnice
se kopajo v reki.
To noč boš ob spanje.
Ob šipkovem grmu ona spi in sanja
neprebudne sanje.“
„Lepa je. Samo žalostna.“ Polovična iztegne dlan.
Dekle se je oprime. „Hvala,“ sramežljivo šepne.
„In jaz sem vas zmotila,“ reče Polovična z iskrenim obžalovanjem.
Dekle ji pogleda v oči. Dekle jo vidi.
„Niti najmanj me niste zmotili,“ se nasmehne.
Polovična ji vrne nasmeh. Z lahkim srcem zapusti rahlo zmedeno, v dež zaljubljeno pesnico in odhiti na pokopališče. Odslej bo vse drugače.
♥️
????????????
Zelo zanimiv del zgodbe.
Vredna branja!
❤️
Dobra zgodba! Pripoved lepo teče, zaplete se, ustvari napetost, razplete drugače, kot bralec prvi hip pričakuje. Odlično!!!
❤️
Zgodba o tem, da stvari niso nujno takšne, kot so videti na prvi pogled. Tudi zgodbo je vredno prebrati večkrat.
Zanimiva zgodba, ki odseva duh današnjega časa. Zgodba, ki se ne konča in o njej še dolgo razmišljaš, jo čutiš, na momente tudi vonjas. Vredna branja in razmisleka.
❤️
❤️