Sifra: KAVA23
Ona. Še od tedaj, ko je bila čisto majhna, jebilo tako -samo ona. Pa njen študij v tujini, ki je odnesel tudi naš vikend in tako tudičudovita dolgaskupna poletja.Prodali pa ste potem še naše veliko stanovanju, ker si jeona umislila selitev čez lužo in zahtevala celotni znesek od prodaje: »Vendar lahko dobim nekaj v imenusvoje dediščine.« Kotdaprej ni dobila ničesar in daničesar več nebo zahtevala.»Mami, ali si tudi tedaj mislila da je tako prav«. Ah, kaj to premlevam. Šlo je. Tudi tedaj me je stiskalo, vendar sem si rekel, dase s sestro pač zaradi tega ne bom skregal.
Ker se sestra nič več ni javljala, se pri mami začelo z želodcem, potem je šlo načrevo. Ni bilo dobro, tudi odstranitev tumorjev ni pomagala. Za pomiritev si jeizbrala najhujšo možno »pomoč« in je zaradi intenzivnegakajenja stvarca hitro šla še na pljuča. Dolgo zdravljenjejo ječisto oslabelo,čisto brez moči se od nobenega ni niti poslovila, celo od ljube hčerkene.
K sreči sta starša prišla do majhnega stanovanja moje babice,prodala tudi avto, ker ga »nista več potrebovala«, za kar sem jaz »dobil«vsaj nekaj obveznih voženjkartako čez teden, izplačala sta očetovega brata in nekako se jima je le izšlo, da nista starost pomnožila še zmarsikatero »neznanko« v življenjski algebri. Oče je, dokler je mati še živela, prevzel skoraj vsa dela, ko jemami odšla, se je čisto zanemaril. Ni mu bilo pomembno niti kako je oblečen, kako se s kom pogovarja, vsakemuje povedal, »karmu gre«. Pozneje jele molčal.
Prav pred nekaj dnevi sem mojim rekel, da moram urediti več zadev v dedijevem stanovanju. Razvleklo se je skoraj na ves dan. Pridem domov v objem jeznih obrazov vseh domačih, se vržem na kavč, a mevznemirivibriranje telefona v žepu- očetova številka. »Kaj je, kje si, a nimaš ti živegaočeta? Kdaj boš pa prišel k meni? Tukaj je vse narobe …« Sosedje začel dobivativedno nova imena, poštarju je zavrnil sprejem pošiljke, ker to »ni ta ulica«. »Kaj sem že hotel reči?«»Ma kje so spet moja očala.« »In kje je tisti moj nalivnik?« »Ej, ukradli so celo moje copate!« Potem pa je zaprl vhodna vrata, ključe pa pustil neznano kje… Samostojen ni bil več, vendar je, kar se da ostro odklanjal odhod v kakršnokoli ustanovo. Pa sem ga tudi v tem razumel in kljub vsem težavam, ki se jih je dalo predvideti,predlagal rešitev,da prodava moje in njegovo stanovanje, kupiva večje, kjer bo bival tudi on. A je pravica pletla nek smisel?
Tistih nekaj noči sem spal tako spokojno kot dolgo ne, tako globoko, in sanjal le o prijetnih dogodkih. Vendar od kod se je pojavil mlajši sodelavec s čudnimi skodranimi lasmi, ki je samo kratek čas bil v moji skupini in celo redno službobi lahko izgubil, ker se večkrat igralna računalniku.Hoteli so » da leti ven!« Vedel sem, da je pred kratkim postal drugič očka: skratka pomagal sem mu da ej ostal v službi, čeprav je dejansko bil kriv.
Svoje stanovanje sem že dal v prodajo, izbral »najboljšega« ponudnika, ko je oče nepričakovano hitro začel pozabljati zelo pomembne zadeve: da sem jaz njegov sin, da prodajava tudi njegovo stanovanje. »Ne! Mene ne bo nihčemetal na ulico! Kaj je moje- je moje!« Če prekinem prodajo svojega stanovanja, poplačam dvojno aro- ostal bom čisto brez denarja, če še kar naprej visim pri očetu, lahko izgubimslužbo, ko vse to povem ženi, se bo najbrž zares vrnila k materi. Sedim, brezčutno, zijam v svoj konec, ko zabrenči zvonec in mi skorajda ustavi srce.Spet ta prekleti hišnik!
Odprem.Pred vrati »trojica«.V sredi tisti, edinega med njimi, ki ga prepoznam, sodelavec s skodranimi lasmi. Na levi njemu zelo podoben, bi rekel, da njegov oče. Na desni zelo prijazen, urejen moški, ki sem ga najbrž nekje že srečal ali videl. Le kje? Tišino razdresodelavec: »Moj oče veste, nevro …Topa njegov prijatelj, predavapo svetuo pravicah«. Za trenutek popolnoma razumem očeta – kako je težko povezovati vse med seboj.
»V službi sem slišal za vašo težavo inpredlagam, da poskušamo pomagati pri vaši zadevi.« Oče je že bil pripravljenkot vsako jutro, kmalu bi »moral napot v svoj domači kraj«. Na mizi ima že ves čas na kupu v eni mapi zbrano osebno dokumentacijo, v drugi je njegovamedicinska zgodovina. Jaz paitak že dlje časa hodim okrogenako le napol urejen.Za »drugo polovico« urejanja bi potreboval dan – dva, tako, da to možnost gladko odklonim kot neizvedljivo. Dejanskovideti sem slabše kot oče. Notar, bivši doktorand gospoda »tega znanega …za pravice«je bil očitno že seznanjen s primerom. Zato je samo na hitro pogledal listek, ki mu ga je podal oče mojega sodelavcapotrdilo »nevro … psihiatra«, da je moj oče kar priseben ter lahko podpiše notarski zapis, da me pooblašča za vsa dejanja okrog prodaje njegovega stanovanja in to je bilo to. Neka pravica -ta »trojica«, ki jo je le velikost trenutka ustavila v nameri, da na koncu do dejanskih medsebojnihobjemov ni prišlo … vendar je vseeno bila videtiimpresivno kot del pejsaža v preostanku dobrega sveta.
Bravo