Sifra: JAŠA
Lokal v katerem je sedela, je bil vzorčen lokal njene mladosti, torej ravno prav daleč in ravno prav blizu, da ježe bil spomin, a je še vedno dišal kot včerajšnja žemlja. Separeji so bil primerno oguljeni, na mizici je sledi pepelnika pokrivalo stojalo z dnevno ponudbo. Lično nakranclan jedilni list je vabil, gosta skozi ponudbo rezancev in hamburgerjev do zdravih, zelenih krožnikov, obloženih s piščančjimi trakci. Za šankom je nekoliko odcvetela natakarica poskušala navdihniti goste z make upom in prekratkim krilom. Ni ji uspevalo. Gostje so se hitro menjavali, nihče ni dolgo posedal in brusil spodplatiikeramičnih ploščic temno rjavih tonov. Pod strop nameščene neonske luči naj bi dajale prostoru intimen pridih. Žal to ni uspelo niti lučem, diskretno nameščenim nad separeji, ves prostor je bil bolj podoben čakalnici.
Naročila je kavo in dodala vljudni prosim. Dobro kavo so imeli, to je bilo znano. Nekaj zaradi vrste kave,katere znak se je bleščal poleg napisa lokala, veliko pa najbrž zaradi kelnerce, ki jo je znala pripraviti. Kuhanje kave iz avtomata zahteva določene postopke. Malenkosti.Spomnila se je svojih študentskih let, ko je tudi ona kelnarila.Takrat so vsi študentje v glavnem nekaj delali, da so lažje študirali. Ali, da so sploh lahko. Starši so pomagali ali pa ne,po načelu: »Saj se zase uči!«. Danes študenti ne delajo in starši financirajo študij po načelu: »Da vsaj nekaj počne.«
In časov študija ji ni ostala samo diploma, ampak tudi občutek za kuhanje kave. Zvečer je vedno dobro očistila kavomat, to pomeni, da je večkrat spustila vročo vodo skozi šobe. Zjutraj pa je praviloma že pred odprtjem skuhala nekaj kav ter jih zlila proč. Tiste prve niso v redu. In to, da je pri vsaki kavi potrebno prav napolniti posodice in dobro stisniti ročke, bi tudi še znala. Ja, vse je v malenkostih.
Ob kavi je dobila kozarec vode. Okus je bil podoben okusu cunje namočene v postani vodi. Preveč detergenta ali umazan pomivalec?Kava je bila vroča,opeklo jo je in ustnice so se nagonsko odmaknile od vroče skodelice. Kakor od poljuba. Tega si je nadejala, ko pride On. Ni hotela pogledati na uro, zdelo bi seda čaka zaman. Upanju je dala še vsaj petnajst minut. Upanju in kavi. V teh petnajstih minutah bo prišel ali pa jo bo kelnerca z vljudnim »Prinesem še kaj?« opozorila, da ji je čas za kavo potekel.
Kaj bi ji odgovorila, se je vprašala. Bi ji rekla, naj ji prinese nazaj njeno mladost. spremeni vse izgube v življenju v uspeh, naj jo ponese nazaj v otroštvo, poujčka v zibelki in zapoje uspavanko. Ali naj vsaj uredi, da bi bil On enkrat točen. Ni potrebno da je čisto točen, samo naj pride.Naj prisede, da bosta skupaj spila kavo. Da ne bo sama obsedela za mizo z odtisom pepelnika in pisanim jedilnim listom.
Ali pa bo samo naročila novo skodelico kave in jima kupila še petnajst minut.
Drugič je srknila bolj previdno in tople okus kave se ji je sladko razlil v ustih. Okoli roba na pol prazne skodelice se je obesil svetlo rjav venec pene spleten iz mnogih nerazložljivih podob. Opazovala ga je, da ji ni bilo treba gledati v vrata lokala in v ljudi. Pretvarjala se je, da preučuje podobe v skodelici. Nič ji niso povedale, a si je predstavljala, kako ji pišejo usodo. Mogoče je ravno tista ptica ali srček iz pene usoden zanjo? Pravzaprav ni verjela v te stvari, le čas si je krajšala. Z novim požirkom je čutila, da se kava ohlaja, da ni več tiste žlahtne topline, ki jo je razvajala. Se tudi ona ohlaja? Ni marala hladne kave in postanih jedi. In pregrevanja preteklosti tudi ni marala. Pa je vendar počela ravno to. Zakaj? VelikZakaj za tako malo kavein tako malo časa za Zato.
Odvrnila je misli v lokal, ki je medtem postajal bolj poln.
»Kar sama, lepotica?« ni hotela niti dvigniti pogleda.
»Lahko me ignoriraš, lahko pa skupaj popijeva kavo.« se ni dal in nadaljeval, tokrat z normalnim glasom, »nimam kam sesti, saj te ne bom motil.«
Hotela je že reči, da nekoga pričakuje, da bo prišel zdaj, zdaj, a je samo skomiznila.
Ni se dal v njeno molčečnost, kmalu sta izmenjala nekaj besed, nekaj misli in zasmejala se je njegovi šali, on pa je pohvalil njene ustnice.
»Ravno prav našobljene za pošten požirek kave.« jo je smeje opazoval, kako hrani zadnji požirek kave.
Naročil je temno in grenko kot ona in potem sta skupaj prepoznavala podobe v skodelici in se smejala napovedim, ki sta jih izluščila iz usedline.
»Glej, kaže, da bom spoznala usodnega moškega« je bila skoraj spogledljiva.
»Veliko sreče z njim«, se je smejal nazaj»in da ne boš zaradi enega drevesa spregledala celega gozda:« Za hip ji je s pogledom in dlanjo, ki je pobožala njeno naklonil nekaj več, kot prijateljsko gesto.
Ni je sprejela.
Neprijeten molk je prekinil sproščen klepet. Plačal je in se poslovil. Gledala je, kako so ga vrata lokala sprejela medse.
Ji je bilo žal?
Še enkrat je zavrtela skodelico v svoji roki, da so ostanki tekočine zabrisalinamišljene vzorce usode, potem pa jo je previdno odložila na krožniček pred seboj.
Nato je odšla tudi ona.
Lepo