Sifra: RAZTRGANE SENCE
Le kadar se ponoči zbudim,
se zares zavem, da te ni več tu.
Vzglavnik na drugi strani postelje je ledeno mrzel
in tvoja srajca že dolgo
ne visi več na obešalniku za vrati.
Prižgem staro namizno svetilko
in takrat soba za hip zadiši po tvojem nasmehu.
Včasih s knjižne police vzamem knjigo
in preberem strani,
ki si jim nekoč rahlo zapognil vogale.
Zaradi podčrtanih citatov vsaj za droben trenutek
spet zaslišim tvoj hrapavi glas.
Še vedno se spomnim,
kako si vsak večer na nočno omarico odložil očala
in na bel čipkast prtiček zlat prstan.
Preden sva zaspala,
sva v objemu brez besed iz sebe izlila
usedline preteklega dne.
Tako rada sem ti prisluhnila,
ko si mi šepetal o rumenem krilu,
ki sem ga nosila,
ko sva se spoznala ob tistem ribniku.
Veš, včasih v spanju zaslišim škrtanje kljuke,
kot bi tiho stopil v sobo,
sedel na rob postelje in me neslišno opazoval.
Si to res ti?
Vzdihnem.
Dlan nežno prislonim na stikalo za luč.
Spalnica je spet prazna in temna, vrata so zaprta.
Skozi prosojne zavese posije žarek lune
in osvetli tvojo podobo na steni.
Lepa.