IMstori
Berete
ZBOR OJSTRIŠKIH PALČKOV
3

ZBOR OJSTRIŠKIH PALČKOV

Sifra: OJSTRICA

Tam za devetimi gorami, devetimi njivami in devetimi nasadi hmelja, tam stoji vzpetina, ki se ji reče Ojstrica. Na samem vrhu je nekoč stal mogočni grad Ojstrica. Potem pa je veter pihal in pihal ter grad se je začel majati. Zato so takratni grofje ob vznožju gradu postavili nov dvorec, ki so ga prav tako imenovali Ojstrica. Vanj so se preselili, a grad pustili propadanju. Ta pa ni kar tako propadel. Vanj so se naselili palčki. Najprej sta bila to le palčica Tara in palček Bor. Potem pa se jima je rodilo devet otrok: pet palčic in štirje palčki. Podili so se okoli gradu in zganjali številne norčije. Leta pa so tekla in tekla, palčki so se že malo postarali, rasti jim je začela brada; palčice pa so imele vedno daljše kodre.

Nekega dne pa pokliče očka Bor svoje otroke. Hitro so prišli k njemu in ga z zanimanjem poslušali, kaj jim bo povedal. »Dragi moji otročiči, danes sem vas povabil na prav poseben zbor Ojstriški palčkov. Rad bi vam povedal, da bova z mamico Taro dobila še enega palčka.«
»Juhu, juhu, juhu,« je bilo slišati med palčki.

Minilo je nekaj let in ojstriški palčki so dobili malega palčka. Tara in Bor sta ga poimenovala Hrast. Pridno je jedel in kar hitro rastel, toda ni bil najbolj brihten, zato je marsikaj pozabil, ni si zapomnil črk, ni si zapomnil imena potokov … Bratje in sestre so mu v smehu mnogokrat očitali, da je trd kot hrast. Palček pa se ni zmenil za te besede, se nasmehnil, zmajal z glavo in roko ter si mislil svoje …

Nekega sončnega spomladanskega dne, ko je palčica Tara pripravljala kosilo, je radovedni palček prišel v kuhinjo. V pečici so se pekle klobase, na štedilniku se je kuhalo zelje, palčka pa je premamil vonj. »Mama, kaj bo za kosilo?«
»Danes bodo krvavice z zeljem. Povej, si se danes učil, kako se imenujejo hribi okoli našega doma?«
»O, seveda sem se učil. Vse znam.«
»Potem si pa res priden. Pojdi se še malo igrat k ostalim palčkom pred kosilom.«

Palček Hrast je odšel ven. Iskal je palčke, a ti so se mu skrili. Hodil je po gozdni jasi, ko na nebu zazre sokola selca. Ta je preletaval nebo, nato pa se je spustil k palčku. »Dober dan. Sem sokol selec, ime mi je Hor. Prihajam iz Triglava. Tam je moja družina doma, sam pa sem si našel prikupno sokolovko in iščeva si nov dom. Morda veš za kakšen hrib, ki bi bil primeren za naju?«
»Dober večer,« je dejal palček Hrast.
»Ha, ha, ha …,« se je na ves glas smejal sokol Hor.
»Kaj se pa smejiš?«
»Sedaj je dan in ne večer.«
»Aja, zmotil sem se. Če ne želiš, da bi govorilz menoj, pa nič, pa grem, pa ti ne povem, kje bi ti lahko imel svoj grad.«
»Grad? Jaz ne rabim gradu. Ptice imamo gnezda.«
»No, ja. Gnezdo sem mislil.«
»No, pa povej. Oprosti, no.«
»Vidiš tisti ošiljeni hrib. Na eni strani je oblečen, na drugi pa je gol. Ime mu je Krvavica in tam si lahko postaviš gnezdo s svojo sokolovko.«
»O, kako si ti prijazen palček Hrast. Bom odšel pogledat ta hrib.«

Sokol Hor še dobro ni izgovoril teh besed, že se je spustil visoko na nebo. Odjadral je proti hribu, ki mu ga je pokazal palček. Tam si je kasneje naredil gnezdo in pripeljal svojo izbranko.

Nekega dne, ko so se palčki igrali in sta starša posedala pred gradom Ojstrica, takrat je po nebu spet jadral sokol Hor. Zagledal je palčka pred gradom in se ustavil. »Pozdravljena. Je palček Hrast vajin sin. Rad bi se mu zahvalil.«
Palčica Tara in palček Bor sta se spogledala. »Ja, najin sin je to. Zakaj bi se mu pa ti zahvalil, kaj pa je naredil,« sta bila nadvse začudena starša.
»Ta vajin sin je tako prijeten palček, pa pameten. Mi je svetoval naj si na Krvavici postavim gnezdo. Res sva si ga in sedaj imava kar tri mlade sokoliče.«
»Na Krvavici? Kje pa je to,« sta bila nadvse začudena palčka.
»Ja ta hrib tu poleg, ki je tako ošpičen, pa je na eni strani gol in na drugi oblečen.«

Palčka sta samo kimala in kimala. Bila sta tako začudena, da tudi govoriti nista mogla. Palček Bor je že razmišljal o kazni, ki jo bo naložil svojemu sinu Hrastu, ki je tako zavedel sokola Hora. Zvečer pred večerjo je sklical nujen zbor ojstriških palčkov. »Zakaj pa moramo imeti prav danes zbor,« je ugovarjala palčica Tisa. »Ja, zakaj ga moramo imeti, ko pa je pri svetemu Juriju vaški sejem,« je pritrjevala Jelka. Palček Javor pa je modro dejal: »Če očka pravi, da je zbor, potem je že kaj pomembnega, mar ne?«
»Dragi moji otroci. Ali sem vas učil, kako se imenujejo okoliške vasi? Sem. Ali sem vas učil, kako se imenujejo okoliški hribi? Sem. In kako se imenuje ta hrib poleg našega na vzhodu? Boš ti palček Hrast povedal.«
Palček Hrast je sklonil glavo proti tlom. Bil je tiho. Seveda se ni naučil, tako kot mu je naročila mamica. Gledal je v tla, mahal z nogami, nato pa … dvignil je glavo, hotel je nekaj reči, a ga je že očka prehitel.
»Krvavica.«
V kuhinji je nastal ogromen smeh. Palčki so se smejali, smejala sta se starša, le palček Hrast je bil tiho.
»Danes sem govoril s sokolom Horom. Ustvaril si je …«
»Ja, jaz vem, kaj si je ustvaril. Ustvaril si je svoj tabor in sedaj imata s sokolovko mladičke,« je skočil očetu v besedo palček Hrast.
»Dragi moj otrok, vse si pomešal. Hrib se ne imenuje Krvavica, sokol si ni ustvaril tabora, ampak gnezdo. Sin moj …«

»Tok, tok. Tok, tok,« je bilo slišati pri vratih.
»Palček Hrast, pojdi pogledat, kdo trka na naša vrata.«
»Dober dan, sokol Hor Taborski iz Krvavice. Le naprej. Očka, mamica naš sosed iz Krvavice je prišel iz svojo skupino,« je kričal palček Hrast.
»Dragi moj sin, sedaj je večer in se temu primerno pozdravi. Sokol Hor ni prišel s svojo skupino, ampak s svojo družino na obisk. In hrib se ne imenuje Krvavica, te je tvoja mama pekla v pečici.«
Po gradu je odmeval smeh. Vsi so se smejali, nato pa je sokol selec dejal. »Ne vem, kaj je prav, ampak meni je prav všeč, če me kličete Hor Taborski in tudi vesel sem, če hrib, na katerim živim s svojo družino imenujete Krvavica.«

Od takrat dalje se v Spodnji-Savinjski dolini imenuje kraj Tabor, hrib Krvavica in sokol selec je postal domačin v teh krajih. Tu še vedno živijo palčki, a o njih prihodnjič …

(1) Comment

Dodaj odgovor

0:00
0:00